Bohinjska železnica že več kot sto let povezuje dve slikoviti alpski dolini – Bohinj in dolino Soče. Posebnost proge je najdaljši slovenski železniški predor, dolg 6327 metrov. Slovesno odprtje proge, ki sicer povezuje Jesenice in Trst, je bilo 19. junija 1906, na njem pa je bil prisoten sam avstroogrski prestolonaslednik Franc Ferdinand.
V Bohinju pa so v tem času imeli še bolj smele načrte. Leto po odprtju bohinjske železniške proge sta inženirja Fritz Steiner in Maks Klodič izdelala načrt za gradnjo železniške proge na najvišji slovenski vrh, 2864 metrov visok Triglav. Pripravila sta dve različici, izhodišče pa bi bilo v obeh primerih železniška postaja Bohinjska Bistrica.
Po prvi različici bi speljali povezavo preko Uskovnice na Velo polje, od koder bi na vrh Triglava vozila žičnica. Po drugi različici je bila predvidena ozkotirna proga do doline Voje. Od tod bi tekla zobata železnica preko Velega polja in Kredarice do tik pod vrhom Triglava. Od Kredarice dalje naj bi bila proga speljana predvsem pod zemljo. Železniško ministrstvo je sicer Steinerju prižgalo zeleno luč za začetek projekta s tehničnimi predpripravami, a do njegove uresničitve ni prišlo.
Zakaj Blejke govorijo “na fanta”?
Morda se boste začudili, ko se boste pogovarjali s kakšno Blejko, pa bo za ženske uporabljala moško obliko glagolov. Razlag, zakaj na Bledu ženske govorijo “na fanta”, je več.
Po eni od razlag to izvira iz maskulinizacije poimenovanja za mlado dekle (deklǝč), po drugi bi lahko ta pojav povezali z onikanjem (mati so rekli).
A najbolj privlačna “razlaga” se zdi tista, ki izhaja iz ljudskega ustnega izročila o pregonu Napoleonovih vojakov z Bleda v začetku 19. stoletja. V času, ko je večina blejskih moških sodelovala na različnih bojiščih, so Napoleonovi vojaki, ki so prodrli tudi do Bleda, videli priložnost, da se polastijo blejskih dragocenosti. Toda trdožive Blejke so zgrabile za vile, kose in drugo orodje, kar so pač imele pri roki, ter se jim pogumno zoperstavile. Ti so nato z Bleda odšli praznih rok.
Legenda je kasneje navdahnila tudi dramatika Ludvika Germonika (1823-1909), ki je napisal dramo s petjem v nemškem jeziku “Die Weiber von Veldes” (v slovenskem prevodu “Srčne Blejke”).
Blejsko jezero – da ali ne?
Ledeniško Blejsko jezero je z edinim naravnim otokom v Sloveniji prepoznavna veduta Bleda.
V poletnih mesecih ponuja prijetno osvežitev in možnosti za vrsto vodnih aktivnosti. Posebno doživetje je vožnja s pletnami, tradicionalnimi blejskimi čolni, na otok. Jezero ima na vzhodni strani celo številne termalne vrelce, katerih temperatura se ne spusti pod 20 stopinj C.
Kar težko bi si predstavljali, kako bi izgledal Bled brez jezera. Pa veste, da bi se v preteklosti lahko zgodilo ravno to, namreč, da bi Bled ostal brez jezera?
Leta 1782 se je grajskemu oskrbniku Ignacu Novaku zazdelo, da je jezero neizkoriščeno. Predlagal je, da bi jezero izsušili, ilovico z jezerskega dna pa uporabili za izdelavo opeke. Takratni Kranjski deželni zbor njegove ideje ni podprl. Novak sicer ni obupal in je čez pet let poskusil znova, a kot lahko vidimo danes, mu tudi v drugo ni uspelo.
Zakaj ima Občina Gorje v svojem grbu zvonec?
Ko se peljete z blejske strani proti Pokljuki, vas pot vodi skozi Gorje ali bolje rečeno skozi del gorjanskih vasi. Nekoč so bile poznane po bogati zvončarski tradiciji, na katero še danes spominja zvonec v grbu Občine Gorje.
Nastanek in razvoj zvončarske obrti v okolici Gorij sta povezana z živinorejo in planšarstvom na tem območju. Glavno surovino za zvonce, železo, so Gorjanci dobivali iz jeseniških in bohinjskih fužin. Zvončarstvo je bilo zanje donosna dejavnost, dokler so sami izdelovali pločevino iz železa. Kasneje, ko so ta del prevzele tovarne, je zvončarska dejavnost začela upadati.
V vasi Višelnica, pri Pogvajnovih, je še vedno ohranjena kovačnica iz 19. stoletja. Čeprav zvoncev ne izdelujejo več, vam jo z veseljem pokažejo in razkrijejo kakšno zanimivost, povezano z izdelovanjem zvoncev.
“V Gorjah zvoni, da se turn majé”
Domačini so ponosni na veliki zvon v cerkvi svetega Jurija v Zgornjih Gorjah iz leta 1845. Kako tudi ne, saj je eden redkih, ki je v tej obliki preživel prvo svetovno vojno.
Zvon je imel srečo, saj bi ga lahko doletela usoda vseh ostalih zvonov v okolici, ki so jih morali oddati za potrebe avstroogrske vojske. Zasluge za to, da več kot 150 let star bronasti zvon še danes s svojim mogočnim zvenom preplavlja okolico, ima takratni župnik in poslanec Ivan Piber. Zastavil je vso svojo moč in vpliv, da bi v Gorjah obdržali vsaj veliki zvon. Kot piše v župnijski kroniki, je nabral nekaj manjših zvonov v okolici, da bi v zameno pustili bronasti zvon v največji gorjanski cerkvi.
Tako še danes daleč naokoli odmeva znameniti gorjanski bronasti zvon, ki ga opeva tudi najbolj poznan gorjanski napev “V Gorjah zvoni, da se turn majé”.