Prenosi biatlona so že dolga desetletja stalnica slovenske televizije in z njimi tudi Marjan Fortin, ki dogajanje s snežnih stadionov prenaša v slovenske dnevne sobe. Skupaj s Pokljuko, pa tudi slovenskim in svetovnim biatlonom, je prehodil dolgo pot od obrobnega vojaškega športa do enega najprivlačnejših spektaklov merjenja moči sodobnih športnikov gladiatorjev.
Slovenski gledalci imamo to prednost, da nam tekme komentira eden najbolj izkušenih športnih novinarjev na področju biatlona na svetu, ki je temu športu zvest že od leta 1989. “Takrat sem nekako kar padel v ta šport. V Bistrici na avstrijskem Koroškem je bilo svetovno prvenstvo, moj takratni šef Marjan Lah me je poslal tja. Bil sem novinec, a sem v hotelih veliko časa prebil skupaj z Janezom Vodičarjem. Razlagal mi je šport, ekipe, trenerje, z njim sem hodil naokrog, ko je prosil za strelivo, pomoč maserja,” vstop v biatlon razlaga Fortin.
Priljubil se mu je hitro. “Vsi so bili dostopni in spoznaval sem tudi takrat največje zvezdnike. Vse je bilo sproščeno in všeč so mi bili ljudje, vzdušje. Od leta 1992 sem bil prav na vseh olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih.”
Fortin ocenjuje, da je komentiral več kot 3000 prenosov tekmovanj v različnih športih, zato zanesljivo sodi med tiste, ki lahko sodijo biatlon in ga primerjajo s konkurenčnimi športi.
“To je bil drugačen in na nek način romantičen čas. Prvi tekmi sta bili na sporedu ob četrtkih, zvečer je po diskotekah sledila zabava, nato je bil dan za spanje, v soboto in nedeljo še po dve tekmi,” se prvotnih programov tekmovanj spominja televizijec, ki je prve korake v športnem novinarstvu naredil v radijskem uredništvu, za katerega je prve resnejše biatlonske prispevke pripravil že leta 1984 z olimpijskih iger v Sarajevu.
Šport je imel ob tekmovalnem naboju zelo pomembno funkcijo druženja, “Spomnim se majhnega lokala v Oberhofu, kjer so serviserji menjavali izkušnje in si pripovedovali zgodbe, nepozabnih prireditev v Antholzu, sprejemov na praktično vseh prizoriščih. Vsi smo se smejali, ko je takratni predsednik Anders Besseberg v 90. letih dejal, da smo vsi skupaj velika biatlonska družina. A je bilo res. Vsi smo se poznali, tudi danes se, a je zdaj drugače,” začetke svojega poročanja razkriva Fortin.
Razlogi za spremembe so jasni. “Ko je Andreja Grašič decembra 1995 zmagala v Osrbliah, je bilo to vredno nekaj 100 takratnih nemških mark. Letos so najboljši že zaslužili 100.000 evrov in v ozadju so še druge pogodbe. Tekmovalci so zdaj profesionalci, ki vedo, da ne bodo zaslužili nič, če bo življenje drugačno. Pri tem ne trdim, da so tekmovalci danes boljši, upam pa si trditi, da je šport danes strogo le še posel, včasih pa je bilo uživanja in improvizacije več.”
Spremenile so se tudi zadeve, ki spremljajo biatlon. “Če si v prejšnjem stoletju želel priti do informacij, si moral do trenerja, serviserja, tekmovalca. In ti so te morali spoznati in ti do neke mere zaupati. Danes je naš posel zaradi socialnih omrežij na videz lažji, a nevarnost je, da nam samo PR službe servirajo le še to, kar hočejo. Pri tem so zelo uspešne, a tako je danes v vseh športih.”
Razvoj pa je biatlonu prinesel tudi veliko dobrega. “Odločilnih je bilo nekaj novih disciplin, pri katerih je imel velik vpliv tudi Janez Vodičar, ki je imel milijon idej. Dobili smo zasledovanje, tekme s skupinskim startom. Na ta način se je biatlon, ki ljudem prej ni bil blizu, prijel tudi v Sloveniji in spremljajo ga ljudje, ki z njim nimajo zveze.”
“Gre za odlično kombinacijo. Prenosi niso predolgi, gre pa za kombinacijo dveh nasprotujočih si športov – teka, ki zahteva moč in hitrost, ter čistega nasprotja, mirnosti in zbranosti pri streljanju. Ko so to podprli še nemški sponzorji, je hitro sledil preboj na mednarodni ravni. Nemcem so nato sledile druge države.”
Tudi prenosi so zaradi izenačenosti tekmovalcev vse bolj napeti in nepredvidljivi, zato tudi vse težji za poročevalce. “Po režiserski in reporterski plati je biatlon med najtežjimi. Pred leti smo režiserju obkrožili po 10 tekmovalcev na startni listi, ki lahko zmagajo, in morda 20 takih, ki so lahko blizu. Danes za zmago konkurira 30 do 40 tekmovalcev, še vedno pa se pojavljajo presenečenja, in vse to se v 45, 50 minutah težko spremlja.”
“Prenosi so težki v vseh športih. Težko je denimo nepoznavalcem narediti zanimivo dolgo ravninsko kolesarsko etapo, za katero se vnaprej ve, da jo bo odločil sprint. V biatlonu pa je težko to, da se zadeve hitro menjajo. Posameznik s 25. mesta na naslednjem streljanju napreduje na drugo, kar režiser in reporter včasih težko ujameta, ko je na strelišču po pet, šest ali več tekmovalcev. Prav zaradi takih primerov si želim, da bi imel ob sebi vedno sokomentatorja. Pa oba bi za pomoč morda potrebovala še koga na terenu, kar je pri velikih televizijah ponekod že praksa. Na srečo imamo vsaj podatke, ki nam jih posreduje siwidata, in redno lahko spremljamo natančne podatke na vmesnih časih.”
V več kot treh desetletjih dela z biatlonom se je pri Fortinu nabralo tudi nešteto spominov in izkušenj. Tako je nastala knjiga Pokljuka 25, ki je v prvi vrsti namenjena spominom na Pokljuko, a gre obenem za spomin na razvoj biatlonskega športa, tudi v Sloveniji. “Počasi končujem delovno kariero in škoda bi bilo, da bi se to izgubilo za zanamce. Tu je zbrano vse na enem mestu, da ne išče vsak posebej in na projekt gledam tudi kot na nekakšno darilo športu. Mislim, da je svetovno prvenstvo zelo primeren trenutek za to, saj ne vem, kdaj ga bomo spet dobili.”
“Nazadnje smo nanj čakali 20 let. V boju za prvenstvo smo izpostavljeni pritisku kapitala, moderni biatlonski centri po svetu nastajajo hitro in temu težko sledimo. Kapital pa gleda številke. Svetovni pokal na Pokljuki zanesljivo ostaja, s prvenstvom pa bo težje.”
Morda knjigi posebno noto daje tudi Fortinov posebni pogled na svet, ki se je nabral z različnimi hobiji. Po obdobju navdušenega planinca se je pred skoraj 40 leti posvetil lovu. “To je druga dimenzija. Giblješ se v naravi, na preži uporabljaš druge, nekakšne prvinske občutke, opažanja.”
Kasneje je vodil pevski zbor na Blokah, slednjič si je uresničil tudi željo postati pilot. “Ko si enkrat v zraku, gledaš v nebo. To te sprošča, zahteva pa, da si 100-odstoten.”