Borut Nunar, tekmovalni direktor Mednarodne biatlonske zveze, s startno pištolo da znak za začetek praktično vsake pomembne biatlonske tekme na svetu. V tem trenutku verjetno ni človeka v Sloveniji, ki bi bolje poznal razmere v tem športu, obenem pa do zadnje podrobnosti tudi slovenski biatlon, center na Pokljuki in razvoj športa na Rudnem polju.
Praktično vse svoje življenje je povezan s tekom na smučeh in biatlonom. Že kot otrok se je zapisal teku, po karieri, ki so jo ustavile poškodbe, pa se je pridružil biatloncem. V letih 1999 in 2000 je bil trener slovenskih biatloncev, nato med letoma 2006 in 2010 vodja reprezentanc. Obenem je med letoma 2001 in 2010 opravljal vlogo direktorja organizacijskega komiteja Pokljuka. Dobro delo so prepoznali tudi na Mednarodni biatlonski zvezi in ga povabili v svoje vrste.
Biatlonski center na Rudnem polju in njegov razvoj spremljate že vsaj 25 let. Kakšni so vaši spomini na Pokljuko?
Ves ta razvoj sem spremljal od blizu in danes imamo lep sodoben biatlonski center. Živo pa se spominjam, kako je bilo, ko sem ga videl prvič. Osrčje so bili vojašnica, strelišče in šest zabojnikov. Tudi tisti, ki so bili na Pokljuki še pred 10 ali 15 leti, je danes ne bi več prepoznali. Zgodba je zelo uspešna, a na prvem mestu moram izpostaviti, da ne bi uspela brez ljudi, ki so tam trdo delali, pa seveda tudi ne brez zgodbe, povezane prav z biatlonom.
Vloženi napori in delo so bili ogromni. Zato me po drugi strani po vseh teh letih še vedno žalosti, da na Pokljuki ne moremo odkrito govoriti o tekaških progah. Še vedno govorimo o gozdnih vlakah. Vedno smo bili ponosni, da je Pokljuka v Triglavskem narodnem parku. To je posebnost, ki jo izredno cenimo. A tudi drugi stadioni so v varovanih območjih, kjer pa s športom najdejo skupni jezik, kako se opravlja neka dejavnost na nekem skoncentriranem območju.
Pa vendarle gre za varovano območje, ki zahteva še prav poseben odnos. Prav v teh dneh smo spremljali množice ljudi, ki so se v času epidemije covida-19 zgrinjale tudi na Pokljuko. Sta šport in nacionalni park res združljiva?
Ljudje bodo vedno na Pokljuki. Ne le zaradi biatlona in smučarskega teka in ne samo pozimi. Na Rudnem polju je vsak teden več obiskovalcev, kot jih ima katerikoli drug center. To je zgodba Pokljuke in tudi uradno bi morali to urediti, saj se je tovrstna dobra praksa izkazala tudi drugje. Pomembno je, da se obiskovalce skoncentrira v za to predvidenem območju, kjer je to možno nadzirati. Pri nas se zaenkrat žal prehitro menjajo vodstva in politika. Vedno, ko se nekaj zamenja, začenjamo zgodbo od začetka.
Vaši spomini na Pokljuko niso vezani le na Rudno polje in biatlon.
Tukaj sem veliko časa preživel že v otroštvu, kot tekač. A takrat so bile proge drugje, skoncentrirane so bile na območju okrog Jelke. Na Rudnem polju takrat ni bilo veliko, saj se je biatlon šele začel dobro razvijati.
Pred desetletji je bila ponudba predvsem za rekreativne tekače veliko boljša. Pred 40 leti sem tukaj nastopil na maratonu Yassa, ko smo v enem krogu tekli 45 kilometrov. Za trening smo imeli takrat standarden 10-kilometrski krog in morda imam s športnega vidika najlepše spomine prav na to obdobje, ko sem sam tudi še tekmoval.
Z daljšimi progami ni nič narobe, saj uporabnike še bolj povežejo z okoljem. Če tečeš vseskozi le okrog ene hiše in narediš 10 krogov, že poznaš vse to. Če je krog daljši, še bolj ceniš okolje, ko ga spoznavaš.
Danes so na Rudnem polju urejene profesionalne proge, ki pa so pretežke za rekreativce. Pravih povezav do Javorniške planine in drugam, seveda z redkimi izjemami, ni. Premalo je gozdnih cest, ki se uporabljajo za rekreacijo.
Pri tekmovalcih samih pa je Pokljuka zelo priljubljena, snežni pogoji so zagotovljeni in proge so odlične, kar našemu prizorišču daje prednosti.
Vrnimo se k športu. Tudi tukaj so spremembe velike in profesionalizacija v zadnjih dveh desetletjih ločuje športnike od okolja. Spomini pa segajo v romantične čase pristnega stika športnikov z gledalci in mediji.
Mislim, da nam je v biatlonu uspelo ohraniti povezavo z gledalci in mediji. Je pa res, da se je cela zgodba tesno povezala s televizijskimi prenosi, kjer stalno iščemo rdečo nit, kako naš šport približati gledalcem. Je pa res, da se športniki in navijači na prizorišču ne srečujejo več kar tako. Teh stikov res ni več, saj je šport postal strogo profesionalen in za to ni več časa.
Še vedno pa lahko govorimo o neki biatlonski družini in trudimo se, da to ostanemo. Na prizoriščih vselej skušamo zagotoviti nek majhen prostor za medsebojne stike. Vsaj za en avtogram, za pozdrav in za skupno slikanje. Tudi od tekmovalcev namreč vemo, da se v veliki večini še vedno radi ustavijo in poklepetajo z občinstvom, če to le gre. Vsi se zavedamo, da športa brez navijačev ni.
Biatlon je od osnovnega programa pred zdaj že skoraj tremi desetletji s četrtkovima posamičnima tekmama, sobotnima sprintoma in nedeljskima štafetama doživel velike spremembe. A samo bolj atraktiven program ne more biti razlog tudi za še večjo profesionalizacijo športa. Kdaj se je zgodil ta korak?
Še pred dvema desetletjema tekmovalci niso živeli od biatlona in pristop je bil bolj sproščen. Danes so v ospredju trening, tekma in počitek. Morda je ostalim to najbolj očitno pokazal Ole Einar Bjoerndalen na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju leta 2002.
Takrat so vsi videli, da brez popolne orientiranosti v cilj uspeha ni. Pred tem so bili uspehi možni tudi brez 100-odstotnega športnega življenja, on pa je dokazal, da več dela pomeni tudi več uspeha. Temu načinu je sledila večina, ko ga je lovila.
Sledil je napredek, razvoj … Kasneje so svoje terjale televizije in spreminjali so se začetki tekem. Sledili so intervjuji, različni prispevki na terenu, v studiih. Vse to so obveznosti, ki jih nekoč ni bilo, danes pa so sestavni del tekme. In vsi vemo, da je dobra povezava z mediji skoraj prav tako pomembna, kot je tekma sama.
Če biatlon primerjate z drugimi športi, ste z razvojem in doseženim zadovoljni?
Težko je priti na vrh in tam ostati. Kot zimski šport smo blizu temu vrhu, konkurenca pa je ostra. Na koncu se uspeh odraža pri sodelovanju s sponzorji, televizijami, … Tukaj nam še vedno prepoznavnost raste.
Smo razmeroma majhna športna zveza, a zelo uspešna. Morda nam ta majhnost omogoča fleksibilnost, saj imamo v primerjavi z drugimi morda manj odborov in komitejev. Veliko stvari postorimo profesionalci, ki smo vsi vpeti v to delo neposredno.
Zelo pomembno pa je tudi, da smo, kot že rečeno, nekakšna biatlonska družina in za ves razvoj se trudimo skupaj, prisluhnemo vsakomur in stalno iščemo najboljše rešitve.
To nam uspeva. Razvili smo zelo dober koncept tekem, po meri televizije. Šport je v petih minutah jasen vsakomur. Obenem pa je pravi magnet od starta do cilja, nimamo drugega polčasa. Vsaj zaenkrat smo zelo dobri v tem, kar počnemo.
Ste tisti, ki na vsaki tekmi sproži startni strel. Letos pod posebnimi pogoji, saj v trenutnih razmerah ne moremo mimo novega koronavirusa. Zadnja sezona se je končala predčasno, v letošnji gledalcev ni, tekmovalci in vsi vpleteni so v mehurčkih. V kolikšni meri ste zadovoljni z obliko tekem v teh posebnih pogojih?
Zdravje je na prvem mestu za vse. Razgovorov je bilo celo poletje in jesen veliko. O samem športu skoraj nismo govorili, pač pa samo, kako bomo to izpeljali. Oblikovali smo svojo skupino strokovnjakov. Skupaj smo nato skušali zbrati čim več informacij in to prilagoditi našim specifičnim razmeram.
V drugem koraku je to treba prilagoditi vsakemu gostitelju posebej in informirati prav vsakega, ki sodeluje z nami. Pri tem smo bili uspešni. Prav na vseh tekmah smo imeli prisotne tekmovalce iz vseh držav. Jasno pa je, da tudi pri nas vsake toliko časa odkrijemo kakšen pozitiven primer. Če ga ne bi, bi bilo z našim sistemom nekaj narobe.
Strah pred sezono je bil velik, saj nismo vedeli, kaj nas čaka. Enako je bilo med božično-novoletnimi prazniki. A sistem deluje in okužb je razmeroma malo. Zato smo zelo pozitivni in verjamemo, da bomo izpeljali celotno sezono.
Zelo veseli smo tudi pohval tekmovalcev, da so zelo zadovoljni z načinom izvedbe testiranj in izvajanja ukrepov za preprečevanje širjenja okužb. Ni težko spoštovati teh pravil. Je pa res, da smo za tekmovalce skušali spremeniti čim manj, za vse ostale vpletene pa so spremembe seveda velike. Zaenkrat plujemo po načrtu in v pravi smeri.